Potapljanje v Rogoznici (Diving center Pongo)

En lep pozdrav vsem!

Spet ena objava, ki je posvečena potapljanju. Pred kratkim sem se namreč vrnil s potapljanja v Rogoznici (kraj med Šibenikom in Trogirjem), kjer je lociran Diving Center Pongo, s katerim sem opravil 10 potopov.

Logo Diving Center Pongo

Diving center izvaja 2 potopa na dan, z odhodom okrog 9.15 in prihodom okrog 13. ure. Potopi so vodeni (pri potopu se sledi divemastru), kar mi ni bilo ravno všeč, saj sem bil s predhodnega potapljanja navajen biti sam z buddy-jem, tako pa je bilo treba slediti hitrosti divemastra pa tudi »gužva« je bila. Prvi potop (od dveh) je bil dokaj globok (nekateri tudi preko 40 m), drugi pa žal (tudi zaradi kratkega površinskega intervala) ne. Stene so bile naravnost nore, bogato porasle z rdečimi gorgonijami, nekaj je bilo tudi življenja (ogromne jate rib, rarogi, hobotnice,...), je bila pa dokaj slaba vidljivost ter zelo močni tokovi. 

Rdeča gorgonija

Opravili smo tudi nočni potop (bilo veliko hobotnic in škarpenic), ter potop na wrecku, imenovanem »Sweet wreck«. Ime je dobil, ker naj bi ladja po legendi prevažala čokolado in podobne sladkarije. Opravili smo tudi potop na razbitini MiG. To je razbitina, med hrvaško osamosvojitveno vojno sestreljenega letala SOKO G-4 Super Galeb. Žal so domačini izvlekli kar velik del razbitin, še vedno pa se najde dele pristajalnega podvozja, motorja, raketne cevi in repnega krila. 

Rep Super Galeba

Globinski rekord tudi tokrat ni padel (pa verjetno tudi v prihodnosti ne bo), najgloblji potop pa je znašal 48 metrov :D Sem pa tokrat testiral tudi nov potapljaški računalnik (Suunto Vyper), ki se je izkazal kot resnično fajni pripomoček pri potapljanju :) Zdaj se nekako počutim bolj varno, vsaj ob dvigovanju na površino in ob varnostnih postankih. Pa še lepo mi izriše profil potopa, ko ga priključim na PC. Fantastično :D

Profil najglobljega potopa na Suunto DM4

Slike? Tokrat jih je žal nekoliko manj, saj je bila dokaj slaba vidljivost, pa tudi časa za fotografiranje ni bilo veliko. No, pa še en razlog je: nekoliko manj življenja, slik spužev in morskih zvezd imam pa že tako preveč. Slike bodo objavljene na spletni strani (tudi v angleščini), ravno tako pa dolgujem tudi slike s Trogirja. Na spletno stran bodo uploadane predvidoma v septembru (bo napisano obvestilo na Facebooku ter tu gor, da so na voljo). Posnet je tudi video s Sweet wrecka, ki bo tudi objavljen naknadno.

S temi potopi sem tudi najverjetneje zaključil potapljaško sezono, saj me čaka kar pester september, v katerem se bosta prepletala delo v Ekipi prve pomoči in delo na Eurobasket-u. O vsem dogajanju bom redno pisal tu gor, kot sem že do zdaj :D

Pa lepo se imejte :D

Trening varne vožnje

Spet en lep pozdrav vsem! :D

Ker se mi staž mladega voznika počasi izteka in, ker je državni zbor leta 2010 sprejel zakon, ki mladim voznikom nalaga trening varne vožnje, sem se tega treninga moral udeležiti. Za trening sem si izbral Center varne vožnje Blagomix v Logatcu. Cena treninga je predpisana s strani države (je enaka na vseh poligonih) in znaša 125 €, Blagomix pa omogoča tudi najem vozila (doplačilo 30 €), v kolikor nimamo svojega.

Na trening sem se (priznam) odpravil z nekoliko mešanimi občutki (bolj negativnimi kot pozitivnimi), saj sem menil, da je to spet ena od potez države, kako pridobiti nekaj finančnih sredstev. No, občutki so se spremenili takoj, ko smo začeli s predavanjem, kjer smo spoznali nekaj fizikalnih zakonitosti, ki se pojavljajo med vožnjo (sploh o silah, ki delujejo na predmete in potnike v vozilu), nekaj stvari o pravilnem sedenju v vozilu, pnevmatikah in o sistemih, ki skrbijo za varnost med vožnjo (še posebej sistem ABS). Sledile so še psihosocialne delavnice, ker smo spoznali vzroke, ki so glavni povzročitelji prometnih nesreč (o nekih sem tudi že pisal na blogu; malo pobrskajte po starih objavah), nato pa smo sedli v naša vozila ter pričeli s praktičnim delom.

vir

Začeli smo enostavno: s pravilno namestitvijo sedežev in našega položaja v vozilu. Pravilni položaj voznika je tak (bom poskusil čim bolj natančno opisati), da imamo med streho in glavo za pest prostora; naslonjalo je pravokotno na sedalo; sedež toliko naprej, da imamo pri polnem pritisku na zavoro za dlan prostora med sedalom in stegnom, ter da nimamo popolnoma iztegnjenih nog; volan pa nastavljen tako, da imamo zapestja vodoravno iztegnjenih rok na volanskem obroču. Pri tem je potrebno še paziti, da volan ne zakrije armaturne plošče.

Po pravilnih nastavitvah sedenja, smo začeli z ogrevalno vajo, ki je vključevala dva 180°ovinka (da smo izpilili preprijemanje volana), ter vijuganje med stožci, brez preprijemanja volana. Po nekaj krogih pa smo se preselili na mokro površino, kjer smo izvedli še nekaj vaj. Naj na tem mestu povem, da se vse vaje (razen ogrevalne) izvajajo na gladki, mokri površini, hitrosti pa so do 50 km/h.

Druga vaja je vključevala zaviranje v sili. Na mokro površino smo najprej zapeljali s hitrostjo 30 km/h, ter pri stožcih močno zavrli (zažlajfali po domače ;) ). Vajo smo ponovili 2x s hitrostjo 30 km/h, nato pa smo hitrost povečali na 50 km/h. Zavorna pot se je kar krepko podaljšala.

Tretja vaja je bila namenjena ocenitvi zavorne poti pri polnem zaviranju. Na progo so postavili stožec z močno mehke gume (tako da vozilu tudi pri trku ne bi bilo nič), mi pa smo pri hitrosti 50 km/h morali oceniti razdaljo, kdaj začeti na polno zavirati.

Četrta vaja je bila namenjena hitremu izogibanju oviram. Na progo se je postavilo stožce, ki so predstavljali oviro, mi pa smo se ji morali s hitrim manevrom izogniti, tako da nam avtomobila ni zaneslo. Ponovno smo vajo izvedli pri hitrostih 30, 40 in 50 km/h.

Peta (in zadnja) vaja pa je bila sledeča: Voziti smo morali v krogu, kateri je imel polovico spolzko površino, polovico pa suho. Na mokri površini je vozilo pri večji hitrosti začelo zanašati, saj je sprednji del vozila rinil naprej, zadnjega pa je začelo zanašati. No, rešitev je enostavna: namesto, da se volan tišči naprej v ovinek ter tišči po gasu (plinu), se plin odvzame, volan pa rahlo popusti.

vir

Po tej vaji, smo parkirali naša vozila, ter se odpravili še po potrdila o opravljenem tečaju, s katerim bomo lahko podaljšali naša vozniška dovoljenja.

Kaj naj rečem za konec? Lahko rečem, da je tečaj (oziroma trening) veliko boljši, kot sem predvideval. Trening varne vožnje, priporočam vsem (ne samo mladim voznikom, ki ga morajo opraviti), saj se na njem naučimo reagirati v določenih situacijah, poleg tega pa se tu lahko resnično preizkusi zmogljivosti vozila.

Pa varno vožnjo vsem mladim in starim voznikom :)