Zakaj sem postal bolničar?

Hello vsi :)

Pred kratkim sem se (ponovno) srečal z vprašanjem, zakaj sem postal bolničar in član Ekipe prve pomoči. Pa mi je padlo na pamet, da bi bilo zanimivo napisati objavo na to temo, ter mogoče s tem pritegniti še koga k tečaju za bolničarja in k delu v Ekipi prve pomoči, lokalnega Območnega združenja Rdečega križa.

Že od kar pomnim, me je zdravstvo in oskrbovanje poškodb privlačilo. Spomnim se (pa tudi pripovedovali so mi), da sem se, ko sem bil majhen in me je pazil stari oče (nono po domače), stalno igral z rabljenimi (odprtimi) povoji in obvezoval vse plišaste živalice, pa tudi kakšno živo osebo vmes :) 

V osnovni šoli je ta želja nekoliko potihnila, čeprav imam še vedno v spominu vse podrobnosti obiska Reševalne postaje zdravstvenega doma v mojem domačem kraju (oker rešilec, aluminijasta zajemalna nosila, vratne opornice,..). Spomnim se tudi, da sem tam nekje v 7. razredu prebral dokaj zastarelo knjigo o prvi pomoči (še iz časov Jugoslavije) ter takrat ravnokar izšlo knjigo Prva pomoč (Franz Keggenhoff), ki sta mi nekako obudili željo po tovrstnem delu ter, da sem bil takrat dokaj žalosten (skorajda jezen), saj osnovna šola, katero sem obiskoval ni imela nobenega krožka s tovrstnega področja.

vir

Prvič sem se s konkretnim tečajem prve pomoči srečal šele v 3. letniku Gimnazije, ko smo vsi opravljali Tečaj prve pomoči za voznike. Tu sem se prvič soočil z raznimi načini obvezovanja in oskrbovanja ran, reanimacijo odrasle osebe (spomnim se, da nam ni bilo potrebno dajati umetnega dihanja, saj je takrat po Sloveniji razsajala Pandemska gripa), ter ostalimi osnovami prve pomoči.

Leta 2011, sem se odločil da bom opravil še tečaj za Rescue Diver (potapljač reševalec), predpogoj za katerega je bil opravljen tečaj EFR (Emergency First Responder). Tečaj je sicer potekal samo eno popoldne, pa vendar sem osvežil tisto osnovno znanje prve pomoči, delno pa smo se naučili tudi ITLS pregleda. Tečaj je vodil reševalec z Reševalne postaje UKC Ljubljana, ki nam je med drugim povedal tudi nekaj prigod z reševanj (tudi z verižnega trčenja na Dolenjki). Ko tako pomislim, je ravno ta tečaj botroval tudi mojim nadaljnjim korakom s področja prve pomoči, ter najbolj oživel stalno prisotno željo po reševanju.

vir

Ker mi tovrstni tečaji nekako niso zadostovali, sem malo brskal po internetu, prebral knjigo prof. dr. Uroša Ahčana: Prva pomoč - Priročnik s praktičnimi primeri, nato pa izvedel, da Rdeči križ izvaja tudi tečaje za bolničarje. Prvi tečaj, na katerega sem se mislil prijaviti, mi je žal ušel (nekoliko prepozno izvedel za to), drugega tečaja se žal nisem mogel udeležiti zaradi obveznosti na faksu, zatorej sem se šele pred enim letom prijavil na tečaj in ga decembra 2012 opravil. Na tem tečaju sem izvedel tudi, da obstajajo Ekipe prve pomoči, na katero sem se prijavil. No, kaj se je dogajalo naprej, lahko spremljate na tem blogu (kategorija #bolničar) ;)

vir

Kako naprej? Prvi cilj, ki sem si ga zadal je opravljen tečaj ITLS Basic (nekakšna nadgradnja tečaja za bolničarje), nato pa bomo videli kako bo naprej. Želja delati kot reševalec na Reševalni postaji je vsekakor vedno močnejša, zato se nameravam močno potruditi in jo nekoč tudi doseči :)

Torej, zakaj sem bolničar in član Ekipe prve pomoči? Predvsem zaradi znanja (ki bi sicer šlo veliko prehitro v pozabo) in nudenja pomoči ljudem, ki jo potrebujejo. To je delo, ki me močno veseli in ki me napolni z neko posebno energijo ter mi da zagon za vse nadaljnje izzive, tako na faksu kot v privatnem življenju.

V kolikor to prebira kdo, ki ima v sebi podobne želje kot jaz, ga vabim da se nam pridruži. Za tiste, ki te želje nimate, pa samo priporočam, da znanje prve pomoči obnavljate, saj gre to znanje mnogo prehitro v pozabo.

Lepo se imejte, pa pazite nase! :D