Dan na reševalni postaji UKC Ljubljana

Lep pozdrav vsem bralcem :) 

Ta objava bi sicer morala biti napisana že pred (skoraj) enim letom, a ker je bil blog začasno "zamrznjen" zaradi drugih stvari, jo pišem šele sedaj :) Novembra 2014 sem preko moje "službe" na RKS-OZ Ljubljana dobil priložnost preživeti dan na Reševalni postaji Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Ker verjamem, da večino zanima, kako poteka dan naših reševalcev, je tu opis dneva, ki sem ga preživel. Žal je bil dan dokaj "dolgočasen", kar pa ne pomeni, da so taki vsi dnevi ter da reševalci ne počnejo ničesar.

Reanimobil 04 (vir)

Delo izmene se začne nekaj pred 7. uro zjutraj, ko se prevzame radio postaje ter prevzame in preveri reševalno vozilo (lahko rečem, da se mi je izpolnila želja in sem bil dodeljen NRV 4 - tista simpatična Volkswagnova kištica) ter njegove zaloge. Po prevzemu se ekipa javi dispečerju, da je prosta in pripravljena na intervencije. Ekipa, ki sta jo poleg mene sestavljala še Tilen in Tomaž je prvo intervencijo prejela nekaj minut čez sedmo. V Ivančno Gorico (ja, tudi ZD Ivančna Gorica spada v območje, ki ga pokriva ljubljanska reševalna postaja) je bilo treba iti iskati gospo, ki je imela težave s kolenom (sklepi v nogi) in jo prepeljati na pregled na Polikliniko. Vožnja tja in nazaj je vzela kar precej časa, ki se ga je za nazaj zapolnilo s pogovorom s pacientko o deževju in morebitnih poplavah. Gospo smo oddali na Polikliniki ter javili dispečerju, da smo končali intervencijo*. 

Takoj zatem smo prejeli nov poziv in sicer na obrobje Ljubljane je bilo potrebno iti iskati gospoda, ki je že nekaj dni čutil bolečine v križu/hrbtu, poleg tega mu je uhajala voda (urin). Gospoda naložili in ga prepeljali na IPP. Sledilo je preoblačenje postelje in kava, a ne za dolgo. Naslednja intervencija je bil prevzem onkološke bolnice s tumorjem na možganih, kateri se je vrtelo in ji je bilo slabo. Po posvetu z njenim zdravnikom na Onkološkem Inštitutu se je gospo prepeljalo na IPP. Ponovno preoblačenje postelje in pogovor z ostalimi reševalci.

Naslednja intervencija nas je ponovno vodila v Ivančno Gorico, kjer nas je v Zdravstvenem domu že čakal pacient z bolečino v žlički. Tudi njega smo prepeljali na IPP, čas med vožnjo pa sva si z gospodom, tako kot v prvem primeru krajšala s pogovorom. 

vir

Sledilo je težko pričakovano obvestilo: "Avto 4 imate kosilo, dober tek". Že dokaj lačni smo se odpravili nekaj na hitro pojesti, nato pa smo se vrnili na Reševalno postajo, kjer nas je kmalu pričakala nova intervencija: gospa, ki je kolabirala v Mercatorju. Odpravimo se po njo in po pregledu in izmerjenem sladkorju ugotovimo, da je kolaps nastopil zaradi prenizkega sladkorja v krvi, poleg tega je tudi imela nekoliko nizek pritisk ter vročino. Gospo najprej prepeljemo do njenega doma, nato pa jo prepeljemo na IPP. Že takoj po predaji pacientke sledi nova intervencija - v DSO Bežigrad imajo varovanca s sumom na pljučnico. Ker je gospod nepokreten ga na rjuhi prenesemo na posteljo, ter nato prepeljemo na IPP.

Sledila je nova intervencija. Poslali so nas po gospo(dično), ki je čutila bolečine v spodnjem delu trebuha, poleg tega ji je en mesec že slabo in bruha (ponavadi v jutranjih urah). Gospodično prepeljemo na IPP, kjer nas triažni zdravstvenik po pregledu lepo napoti na ginekološki oddelek. Sledilo je vprašanje zdravnice, ali ima gospodična nezaščitene spolne odnose, nakar ona pove, da je prenehala z jemanjem kontracepcijskih tabletk dva meseca nazaj. Zdravnica nato samo mirno pove gospodični, da je noseča (česar očitno ni vedela, kljub temu, da je bila stara 27 let).

Po končani intervenciji je sledil povratek na reševalno postajo, ura je bila že nekaj čez šesto in delo izmene se je počasi zaključevalo. Oziroma bi se, če ne bi že čez nekaj minut dobili poziva na intervencijo, kjer smo morali na obrobju Ljubljane prevzeti gospoda s srčnim popuščanjem. V UKC smo pobrali zdravnika, nato pa se z lučmi in sireno odpravili po gospoda. Na kraju smo mu aplicirali kisik z zdravili za inhaliranje ter ga priklopili na monitor. Zdravnik je pripravil še morebitna zdravila, ki bi se jih uporabilo v primeru poslabšanja, nato pa vožnja pod nujno nazaj v UKC. Gospoda smo predali naprej, nato pa očistili reševalno vozilo ter ga dopolnili z zalogami. Sledila je še vožnja do Reševalne postaje, predaja vozila nočni izmeni in slovo.

Če na hitro povzamem dan: 8 intervencij, od tega 1 nujna, ostale pa niti ne. Sploh dveh intervencij ne bi bilo potrebno, če ne bi ljudje začeli izkoriščati reševalnih prevozov za taxi službo. Žal se ne zavedajo, da s tem onemogočajo pomoč in prevoz tistim, ki so jo nujno potrebni. Kar se tiče dela kot reševalec je tako (ugotovljeno tudi po pogovoru z ostalimi ekipami): so dnevi ko imaš lahko same nujne intervencije in so dnevi, ki so, kot je bil pričujoč. Utrujajoči so vsi, saj je potrebno biti 12 ur (kolikor traja izmena) popolnoma zbran. 

Zdravstvo sem tako izkusil samo iz enega vidika, to je prehospitalne oskrbe. Ne smemo pa tudi pozabiti vseh medicinskih sester na vseh oddelkih, ki se močno trudijo za našo čim boljšo in celovito oskrbo, ki ravno tako delajo številne nadure za mizerno plačo. Ne smemo jim zameriti, če bodo kdaj osorne do nas, saj so tudi one le ljudje!

vir

Za konec bi se rad zahvalil Špeli iz RKS-OZ LJ, ki je obisk Reševalne postaje sploh omogočila in organizirala ter Tilnu in Tomažu, ki sta me za ta dan vzela pod svoje okrilje in me prenašala. Dan je bil čudovit in se ga ne bi branil ponoviti :)

-------------------------------------

* Komunikacija med reševalnim vozilom in dispečerjem poteka preko računalniškega paketa NMP3000, ki omogoča izpis intervencije in lokacijo na zaslonu pri vozniku, voznik pa nato samo označuje opravljeno delo (sprejem klica, prihod na kraj, odhod s kraja, predaja pacienta, zaključek intervencije). Poleg tega sistem omogoča direkten vnos podatkov iz reševalnega vozila v sistem ter sledenje vozilom in uporabo modre luči. (več)