Wehar's blog ni več aktiven, objave so samo še arhivske

30. mar. 2021

Družba v krizi

Sledeča objava bo nekoliko bolj filozofska, nekaj mojih pogledov, nočnih razmišljanj in tudi kritik na družbo v kateri živimo, politiko in razmere ki vladajo v svetu. Naj že v štartu povem, preden me kdo označi za levičarja ali desničarja - kritika leti tako na desni kot levi pol slovenske politike, kot tudi na določeno razmišljanje "levičarjev" in "desničarjev". Sam namreč določeno dogajanje vedno poskusim pogledati širše in z večih zornih kotov. Objavo bom poskusil pisati čim bolj strukturirano, se bodo pa določeni elementi vsekakor prepletali, morda na trenutke delovali nekoliko zmedeno.
Nekakšen mini povod za pisanje te objave, so bile zadnje objave na blogu Blaž Blog, v katerih sem našel kar veliko podobnega razmišljanja, pa tudi sicer v zadnjem času in ob zadnjem dogajanju kar precej razmišljam, kako smo kot družba popolnoma zavozili.

Samo JA pomeni JA

Začel bom s tematiko, ki je bila aktualna nekaj tednov nazaj in sicer redefinicija kaznivega dejanja posilstva, ki je naletela na številne (negativne) odzive po celotni Sloveniji. Z redefinicijo, bi se namreč spremenila definicija posilstva, in sicer bi se za posilstvo štelo spolni akt, kjer žrtev ni podala izrecnega soglasja (ali verbalno ali z dejanji), pri čemer se obstoj privolitve ne smatra, v kolikor žrtev ni sposobna reči ne. Takoj po napovedani vložitvi sprememb, so se na družabnih omrežjih (sploh na Twitterju) vnele hude polemike določenega pola, kaj to pomeni za "svoboden seks", da se bodo ženske lahko sedaj izmislile, da so bile posiljene in še podobne neumnosti. Kar me je v celotnih "debatah" zmotilo, je bilo, da so redefinicji nasprotovale, predvsem pa imele neprimerne komentarje, številne javno izpostavljene osebe - bivši in trenutni politiki, pri čemer sem se vprašal, iz kje izhaja njihov gnev, predvsem pa, zakaj nasprotovati spremembam, ki bi zaščitile žrtve in bi bil kazenski pregon storilcev lažji. Poleg tega je diskusija o redefiniciji potekala v pravnih in humanitarnih krogih že kar precej let - spomnim se posveta na Fakuteti za varnostne vede, ko smo že leta 2019 imeli predavanja in diskusijo o različnih modelih privolitve in definicije posilstva. Dejstvo je, da je posilstvo v vsakem primeru vedno težko dokazovati, a prioriteta nam mora biti zaščititi žrtev in kaznovati storilca, zato sramotno od prej omenjenih oseb, da si kot "močnejši" spol, sploh drznejo na poniževalen način nasprotovati redefniciji, sploh, ker je model "ja pomeni ja" uspešen v številnih državah.

Položaj žensk in manjšin v družbi

Dogajanje, ki me je na evropski in svetovni ravni precej zmotilo in mi dalo razmišljati v preteklih mesecih, je bilo dogajanje na Poljskem, ko je bil na mizi predlog o skorajda popolni prepovedi splava, s čimer se močno posega v človekove pravice žensk, med drugim pa tudi postavlja ženske v hudo nevarnost ilegalnih splavov. Ne bom razglabljal o tem, kdaj je splav upravičen ali ne, bolj sem začel razmišljati o položaju in pravicah žensk, ki ga imajo v družbi, ter kam vodijo tovrstne odločitve vlad po svetu. Če gledamo površinsko, se nam zdi, da imajo ženske danes ogromno pravic, so uspešne v politiki, gospodarstvu, univerzah. A kljub temu ni vse tako rožnato, kot se zdi na prvi pogled, s čimer pa ne mislim položaja žensk v družbi v drugih kulturah, temveč v zahodni "napredni" civilizaciji. Če pogledamo, ženske zasedajo komaj nekaj odstotkov vodilnih položajev, zelo velikokrat se dogaja, da so za svoje opravljeno delo (enake težavnosti kot moški) plačane manj, kot njihovi moški kolegi, diskriminacija pa se dogaja povsod. Nekateri delodajalci, celo nočejo zaposliti žensk, saj "bodo šle najprej na porodniško, po porodu pa bodo še ostajale doma na bolniških odsotnostih zaradi otrok", nekateri jih zaposlujejo zgolj zaradi ženskih kvot, da se lahko hvalijo s tem. Ženske so v tem pogledu videne kot "strošek" podjetja. Množično nezavedno je v družbi še vedno zastarela miselnost - ženska sodi domov za štedilnik in vzgajat otroke, moški bomo pa delali. In ravno taka miselnost tudi med politiki počasi pripelje do kratenja pravic ženskam.
Pa niso samo ženske na udaru - številne pravice se na enak (tihi) način krati tudi manjšinam. V Sloveniji je na žalost kar stalna praksa določenih političnih, da se pred volitvami začnejo verbalna obračunavanja s pripadniki manjšin - od priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije, Romov, migrantov, LGBTIQ+ skupnosti, pa še koga sem pozabil našteti. Glavna težava je v tem, da nihče (razen NVO in posameznikov) take komunikacije ne obsodi in prepove. Nikoli še namreč slišal predsednika RS ali Vlade, da bi jasno in glasno nasprotovala tovrstni komunikaciji, ter dala tovrstnim skrajnežem jasno vedeti, da se take komunikacije v Sloveniji ne bomo posluževali. 

vir

Razdiralna in mrtva politika

Politika v Sloveniji, pa tudi v svetu je v hudi krizi, ki pa se je nakazovala že zadnjih nekaj let. Dogajanje v svetu in Evropi - nepriznavanje volitev pri poražencih, krepitev skrajne desnice, državni udari, nepriznavanje institucij EU, vse to nakazuje na hudo politično krizo in nestabilnost sistemov. 
V Sloveniji imamo resen problem s politiko in političnimi strankami saj stabilne koalicije nismo spodobni sestaviti že vrsto let. Desnica je sicer nekoliko stabilna, vendar na volitvah težko da dobi dovolj glasov za sestavo koalicije, levica pa... Tu se stranke ustanavljajo pa čez nekaj mesecev (let) razpadejo in se isti politiki združijo pod drugim imenom, ustanovi se nova stranka, ki poskusi pobrati večino levih glasov, a na koncu ji koalicije vseeno ne uspe sestaviti. Bi se pa lahko marsikaj naučili z desnice - naredi eno močno stranko, nikakor pa ne imeti mnogo razdrobljenih strank, ki na koncu vsaka vleče na svojo stran, ko pa se ji ne ustreže, se zatrmari kot majhen otrok, zagrozi z izstopom iz koalicije ali pa celo izstopi in povzroči morebitno politično krizo. Take politične igre, povzročajo narodu samo preglavice, škodo in povečujejo nezaupanje v politiko.
Kar na slovenskem političnem parketu resnično manjka je komunikacija ter prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja. Vsakič znova poslušamo raznorazne izgovore, da tega niso storili, da ni nič dokazano, da so "reševali življenja"... Razumem, da je sedeti na poslanskem/vladnem sedežu zelo udobno, a v prvi vrsti je potrebno imeti integriteto in odgovarjati za svoje napake. S tem lahko konec koncev rešiš tudi sebe na naslednjih volitvah, saj bodo volilci videli, da imaš neko čast in ti bodo lažje zaupali. Žal je tudi tako, da tu ni razlik po političnih opcijah, tako da nimata nobena od obeh strani pravice pametovati o delovanju druge.
Težava je tudi v neobsojanju sovražnega govora v politiki, ki pa ima v Sloveniji že dolgo zgodovino. Ker se skozi zgodovino politike, sovražni govor ni nikoli obsodil, je postalo kar nek standard, da se ga uporablja na skorajda vsakodnevni bazi. In ker iz zgodovine ni bilo obsodbe, se danes politiki, ki uporabljajo sovražni govor, ob opozorilih in obsodbah, sklicujejo na svobodo govora. S tem pa nevarno posegajo v drug vidik človekovih pravic in svoboščin. Če povzamem dr. Petrovca iz intervjuja: Sovraštvo je najbolj povezovalno čustvo, česar se politika dobro zaveda in zato na tem gradi. A na žalost ravno tako početje samo še povečuje politično in družbeno krizo.
Glede na dogodke v zadnjem letu, ko je v porastu evidentna razdiralna politika in nespoštovanje državnih in mednarodnih institucij, lahko opazimo, da nam resnično manjka institut, ki bi lahko tovrstno politiko omejil. Kot tudi institut, da če podpora vladi pade pod določen odstotek, mora taka vlada odstopiti, saj ne uživa zaupanja javnosti. Kar pa je še posebej moteče, je to, da oseba, ki bi lahko obsodila tovrstno početje mirno sedi tiho in se slika po Instagramu. Takega početja si v moderni demokraciji ne bi smeli dopustiti.
 
vir

Skrb in sočut do sočloveka

Trenutna epidemija, v kateri se nahajamo, je pri ljudeh in družbi pokazala tiste prave obraze - ignoranca, sebičnost, sovražnost, a na srečo tudi pozitivne obraze - pomoč soljudem. Pa da se najprej dotaknem negativnih.
Iz začetka epidemije se spomnim prizorov iz trgovin, ko so ljudje dobesedno izropali police ter si delali zaloge hrane in wc papirja doma. Razumem, bilo je za nas nekaj neobičajnega, sploh ker je današnja potrošniška družba naravnana tako, da ne znamo biti samooskrbni. A tu se je pojavil še en vidik - sebičnost. Samo da bom jaz imel 25 paketov wc papirja, za ostale me ne zanima. Ne bom pozabil fotografij in videov medicinskega osebja iz Velike Britanije (pa tudi iz drugih držav - na tem mestu: hvala vam), ki je delalo po 12+ ur na izmeno v skafandrih, ko pa so zvečer končno lahko slekli skafandre in odšli v trgovino, da bi si kupili vsaj večerjo in zajtrk, so obstali pred praznimi policami. Pa to ni bilo samo zdravstveno osebje, temveč tudi upokojenci in ostale službe kritične infrastrukture. Kriza nas je res pokazala v tisti pravi luči - kakšen je človek v resnici. Ignoranca pa se ne kaže samo v množičnem nakupovanju, temveč tudi v odnosu do spoštovanja (samo)zaščitnih ukrepov, ki so predpisani. Tokrat še pustimo ob strani način komunikacije ter tudi upravičenost nekaterih ukrepov, ki bi lahko v Sloveniji bil boljši, temveč odnos ljudi do njihovega spoštovanja že od prvega dne. Določen procent ljudi je, ki se ukrepov drži, zelo velik pa je del ljudi, ki so jim ukrepi nujno zlo in jih bodo raje kršili, kot pa da bi malo potrpeli. Nespoštovanje, se je pokazalo predvsem v 2. valu in se bo zagotovo tudi v 3., to pa nam bo samo podaljševalo stanje, kakršnega imamo že od oktobra. Vsekakor smo vsi že utrujeni od omejitev gibanja, nošnje mask, razkuževanja, a vendar, manj ljudi, kot bo ukrepe spoštovalo dalj časa bodo le-ti trajali. Ignoranca se kaže v tem, da se ljudje še vedno družijo in imajo privat zabave doma, da se še vedno obiskujejo, potem pa se čudijo, zakaj je dnevno število okuženih tako visoko (ob tem spet pustimo ob strani dejstvo, da so lahko številke zmanipulirane) in zakaj ukrepi še kar trajajo. Ljudje smo očitno preveč razvajeni in se nismo pod nobenim pogojem pripravljeni odpovedati ugodju...

vir

Ekološka kriza in okoljevarstvo

Ko že ravno govorimo o razvajenosti in ugodju - en od vidikov kako želimo ljudje lagodno živeti so tudi naši odpadki. Že samo če pogledamo, da povprečni državljan zavže preko 80 kg hrane tekom leta, nam je jasno, da smo postali resnično razvajena bitja. A težava pri odpadkih je še nekje drugje - danes je večino dobrin, ki jih kupujemo, pakiranih v plastični embalaži za enkratno uporabo. Tu, priznam, tudi sam pripomorem k temu, a v veliki meri zato, ker enostavno drugačnih pakiranj v trgovini ne dobiš. Seveda, bi lahko krivdo zvalili na proizvajalce - zakaj pa se pakira v plastiko, a zgodbo vodimo mi - potrošniki. Ker tudi sam delam na področju embalaže v multinacionalki, lahko povem, da  v našem podjetju konstantno iščemo iniciative, kako zmanjšati porabo plastike, a vedno je v ozadju misel na to - kako bodo potrošniki odreagirali na spremembo. Tu se sicer pojavlja razlika med mlajšimi in starejšimi generacijami - mlajši s(m)o bolj ozaveščeni in bolj trajnostno naravnani. A vendar, če dam smo primer v industriji pijač - v Sloveniji se največji delež pijače proda v pločevnikah, ki so narejene v princip - uporabi in zavrži. Če se samo zapeljemo malo severneje, se situacija spremeni - embalaža postanejo vračljive steklenice, torej, na nas je, katero vrsto embalaže bomo uporabljali. V kolikor pa že uporabljamo plastično embalažo, poskrbimo, da jo pravilno zavržemo in recikliramo. Tu se mi sicer takoj spet poraja vprašanje, zakaj v Sloveniji še nimamo depozitnega sistema za embalažo, kot ga pozajo v Nemčiji. Ob nakupu plastenke vode, se sicer res zaračuna še depozit, vendar se le-tega dobi vrnjenega, ko se plastenko vrne v trgovino. To je način, s katerim se poskrbi, da se večino plastenk vrne v reciklažo, pa tudi potrošnik hitro razmisli, kam bo odvrgel embalažo.
Pri okoljevarstvu pa ne morem mimo določenih kontradiktornostih, ki jih delijo razne okoljevarstvene organizacije na področju obnovljivih virov energije. Vsakič, ko se začne pogovarjati o postavitvi elektrarn na obnovljive vire - hidro, vetrne, sončne, se najdejo skupine "okoljevarstvenikov" pa tudi civilne iniciative, ki temu nasprotujejo. Pri hidroelektrarnah jih motijo jezovi in (morebitno) uničenje obrečnega življenja, pri vetrnih nekatere moti hrup, ki ga povzročajo, spet druge, to, da tam letijo ptiči, metulji... Vsem pa je skupna ena stvar - elektriko z veseljem uporabljajo. Dejstvo je, da se poraba električne energije v zadnjih letih povečuje in da je posledično potrebno zadostiti povpraševanju. Z obstoječemi kapacitetami, ki jih imamo, je to težko izvedljivo, nikakor pa si nihče izmed nas ne želi izgradnje še kakšnega bloka termoelektrarne. Če se spet ozremo samo čez mejo - lahko vidimo postavljenih kar veliko vetrnih elektrarn in upam si trditi, da so se živali pa tudi ljudje, ki bivajo v okolici s tem sprijaznili. Lahko pa zastavimo tudi drugače - kdor se ne strinja s postavitvijo elektrarn na obnovljive vire, naj poskusi en mesec živeti popolnoma brez elektrike. Vsekakor bi bil to tudi zanimiv družbeni eksperiment.

vir

Ranljivost oskrbne verige

Epidemija nam je pokazala, kako hitro so lahko dobave dobrin, ki jih imamo v normalnih pogojih za samoumevne, hitro ogrožene. To se nam je pokazalo v decembru, ko Pošta Slovenije, ni zmogla dostaviti vseh paketnih pošiljk, kljub temu, da so imeli kar nekaj mesecev pred tem že povečan promet s paketi. Zakaj se niso prilagodili prej in "jih je dogajanje presenetilo", mi ni jasno.
A kljub vsemu, zamude v dostavi poštnih pošiljk končnemu potrošniku še vedno ne predstavlja tako hudega problema, kot ga lahko predstavljajo zamude ali celo izpadi dobav podjetjem. Že znotraj Evrope v zadnjih časih prihaja do rizika izpada dobav surovin in pol izdelkov, a težava na globalni ravni je še nekoliko večja. S selitvijo večino svetovne proizvodnje v Azijo se je tudi večino transporta prestavilo na morje. In ker je Sueški prekop vse od izgradnje do enega tedna nazaj popolnoma služil svojemu namenu, si ni nihče predstavljal, kaj se bi zgodilo, če bi prekop naenkrat postal neprehoden - nihče ni razmišljal o "back up" varianti, ki ne bi potekala okrog Afrike, s tem pa podaljšala čas transporta in močno povečala stroške. No, pred enim tednom, se je pokazalo, kaj pomeni blokada Sueškega prekopa, ko je pred prekopom obstalo za več milijard blaga, od katerega je odvisno evropsko gospodarstvo. Kar je še posebej zanimivo je, da se je že leta 2010/11, ko so v državah severne Afrike potekale vstaje ljudstva govorilo o tveganjih, če bi Suez postal neprehoden. A v 10 letih se ni spremenilo ničesar. Na srečo je tokrat zastoj trajal zgolj en teden (plus še nekaj časa, da se vzpostavi redna plovba) in gospodarstvo ni utrpelo prevelike škode, a ob že tako krhkem gospodarstvu, kot ga imamo sedaj, lahko podobne situacije povzročijo veliko hujše posledice.

vir

Kot je videti iz zgoraj naštetih primerov, smo kot družba že globoko zakorakali v krizo na skorajda vseh področjih - predvsem pa na moralnem. Če temu dodamo še gospodarsko krizo, katere zametki se že kažejo, izrazita pa bo v naslednjih letih, potem se lahko kaj hitro vrnemo skoraj 100 let v preteklost, ko vemo, kakšni so bili povodi in dogodki, ki so sledili v največjo tragedijo 20. stoletja.
Na nas vseh je, da začnemo najprej spreminjati svoje navade, kasneje pa tudi da se začnemo povezovati kot družba in obsojati sovražnosti ter se aktivno udejstvovati v družbi ter jo aktivno spreminjati. Ljudje smo namreč narejeni tako, da imamo vedno občutek, da sami ne moremo spremeniti ničesar, posledično pa čakamo drugega, da začne s spremembami. A vendar, če vsi le čakamo drug drugega, sprememb ne bo. A te so nujno potrebne...

Ni komentarjev:

Objavite komentar