Wehar's blog za nemoteno delovanje uporablja piškotke Google Analytics. Z obiskom te strani, se strinjate z njihovo uporabo.

11. apr. 2021

V spomin in opomin

V spomladanskih dneh se v roku malo več kot enega meseca zvrstijo kar številni spominski dogodki in obletnice, ki opozarjajo na grozote ne tako daljne zgodovine. Samo v preteklem tednu so se tako zvrstili trije spominski dnevi (ki sicer niso bili množično medijsko izpostavljeni) - dva na območju bivše Jugoslavije ter en v Izraelu, v prihodnjih tednih pa se bo še obeleževalo dan upora proti okupatorju (dan OF) ter obletnica konca druge svetovne vojne v Evropi 9. maja. Za tiste, ki morda ne veste, o katerih ostalih dneh govorim, kratek pouk zgodovine:
  • 5. aprila se obeležuje začetek obleganja Sarajeva leta 1992 med vojno v BiH, v katerem je izgubilo življenje več kot 12.000 prebivalcev, ranjenih je bilo več kot 50.000 ljudi, populacija v Sarajevu pa se je razredčila na 63% predvojnega prebivalstva. Tudi ostala statistika je grozovita - obleganje Sarajeva je v zgodovino zapisano tudi kot eno najdaljših, trajalo je namreč skoraj 4 leta, dnevno je nanj  padlo povprečno 329 granat (največ 2.777), porušenih ali uničenih je bilo okoli 35.000 stavb. 
  • 6. aprila se obeležuje napad Nemčije na Beograd leta 1941, ki je vodilo v razmah druge svetovne vojne tudi na tleh nekdanje Jugoslavije. 
  • 8. aprila pa se letos je v Izraelu obeleževal dan spomina na holokavst (zaradi hebrejskega koledarja se ta dan premika po aprilu in maju), čeprav ga v Evropi obeležujemo 27. januarja
vir
Ob vseh obletnicah in spominskih dnevih, pogosto poslušamo iste ali podobne stavke, ki se zaključijo skorajda enako - zgodovina je učiteljica, ne smemo dovoliti, da se kaj takega ponovi. Pa se res ne? Pogosto imamo lahko občutek, da politiki "pozabijo" svoje besede v isti sekundi, ko zapustijo prizorišče ter nadaljujejo s svojo politiko in političnimi idejami. Če bi se politiki zavedali pomena svojih izrečenih besed in se jih držali, potem danes ne bi bilo več vojn, oziroma bi se hitreje končale, predvsem pa ne bi bilo več zločinov proti človečnosti. Poleg tega, bi se iz zgodovine lahko naučili prepoznavati dejavnike, ki lahko pripeljejo do podobnih situacij, kot so se zgodile. A seveda, interesi so vedno drugačni... Pri tem ne gre pozabiti, da je v zadnjih letih tudi porast drugačnega interpretiranja, oziroma celo bolje rečeno izkrivljanja zgodovine, ter izkoriščanja proslav za svojo propagando. Ravno to pa je tisto nevarno početje, ki lahko kaj hitro povzroči, da se zgodovina začne ponavljati.

Kaj lahko storimo? Kot prvo, se moramo kot posamezniki uzreti vase predvsem pa da se izobrazimo. Izobrazimo o vsem poteku zgodovine, saj bomo le tako lahko pravočasno zaznavali grožnje ki jih predstavljajo dogodki potvarjanja zgodovine. Predvsem pa, da bomo pravočasno prepoznavali sovraštvo, ki je glavni vzrok do krvavih obračunov. Vedno ko pride do omembe sovraštva, mi v mislih odzvanjajo besede dr. Dragana Petrovca v oddaji intervju, kjer je povedal da je "sovraštvo najbolj povezovalno čustvo. Ne ljubezen, Sovraštvo." ter da se politika tega še preveč dobro zaveda, zato tudi trenutna oblast v Sloveniji temelji na razdiralni in ne povezovalni politiki. Čeprav sem glede slovenske situacije optimist in verjamem, da bomo Slovenci kljub trenutni politiki še vedno ostali dokaj povezani, me še vedno skrbijo dogodki po Evropi.

vir
Evropska unija je umetna tvorba, ki sicer prinaša številne ugodnosti državam članicam, a kljub temu prihaja do notranjih razprtij, kot se tudi do izstopa prve nekdanje članice. V študijskih letih sem slišal razlago, da je EU kot ZDA na evropskih tleh. A žal, sam bolj vidim podobnosti z Jugoslavijo, za katero vsi vemo, kako je končala v zgodovini. V kolikor imamo na kupu 27 držav z različnimi gospodarstvi, nacionalnostmi ter predvsem z različnimi interesi, je konseze težko dosegati. Na srečo, EU-ju to zaenkrat še uspeva, vedar žal je samo še vprašanje časa, koliko časa ji bo to uspevalo. Ko ji ne bo, se lahko zgodovina hitro ponovi...

Na nas je, kako bomo živeli v prihodnosti. Mi smo tisti, ki izbiramo politike (čeprav nas izvoljenci marsikdaj razočarajo) in ki si sami krojimo usodo. In na nas je, da se ob obletnicah, ki so omenjene zamislimo ter se zavedamo posledic, ki so jih povzročile napačne odločitve. Mene na srečo, zgoraj omenjene obletnice niso zaznamovale, a se jih kljub temu vsako leto zavem in spomnim ter malo obnovim znanje zgodovine. In prav bi bilo, da bi se vsak izmed nas zavedal naše zgodovine ter strmel k boljši prihodnosti.

več kot 10.000 obrazov v Judovskem muzeju Berlin (foto: Žiga)