Pogled nazaj v 2021

V zadnjih dneh leta se verjetno vsak izmed nas ozre nazaj in naredi refleksijo iztekajočega leta. Leto 2021 so ponovno zaznamovali številni dogodki na globalni, lokalni in tudi osebni ravni.

vir

Svet je tudi v letu 2021 ostal še vedno v primežu epidemije CoVID-19, z eno razliko - od začetka leta je cepivo postalo dostopno večini prebivalcev sveta, kar nas je vse navdalo z upanjem, da bomo nekje do poletja že vsi precepljeni in da virusa ne bo več. Žal se nam računica ni izšla, saj so se pojavile različne mutacije virusa, poleg tega je bilo (in še vedno je) zelo prisotno nasprotovanje cepljenju. V tem zapisu se ne bom spuščal v debate, kdo ima prav in kdo ne, dejstvo je, da smo v Sloveniji precepljeni močno pod povprečjem EU-ja, kar pa je verjetno tudi rahla posledica neprimerne komunikacije vladnih predstavnikov in stroke. Leto smo namreč začeli v "strogem lockdown-u" s povsem nerazumnimi (in tudi neustavnimi) odloki ter omejitvami, kar seveda rezultira v nespoštovanju karkšnih koli priporočil. Da o komunikaciji in grožnjah državljanom na tiskovnih konferencah niti ne izgubljamo besed - mogoče pa bodo posnetki tiskovk kdaj uporabljeni pri predavanjih kriznega menedžmenta in kriznega komuniciranja, kako se tega ne počne. Tudi na političnem parketu je bilo letos precej vroče - vrstila so se politična kadrovanja, izčrpavanja organizacij, ki so razmišljale drugače, odkrite so bile številne afere (verjetno se bodo določene še pokazale v prihodnosti), dogajala so se tudi izdajstva volilcev, vse skupaj pa je imelo posledico kar nekaj (neuspešnih) interpelacij. Če bi morda lahko zatisnili oči pri nekaterih dejanjih vlade (kar si kot odgovorni državljani ne smemo privoščiti), pa si nikakor ne smemo zatiskati oči pred nespoštovanjem ustave in pravnih pravil ter obračunavanjem z vsakim, ki jih opozori na nepravilnosti. Žalostno je tudi dejstvo, da trenutna vlada ne spoštuje odločitev, priporočil in ugotovitev evropskih institucij (ter da se z njimi spušča v spore), kljub temu, da smo v zadnje pol leta predsedovali Svetu EU.

vir

Dogajanje se je že januarja začelo zelo pestro s prenosom predsedniških pooblastil v ZDA in vdorom v Capitol (ter obtožbam Trumpa o ukradenih volitvah), nadaljevalo se je s širjenjem fake news o epidemiji in političnih dejanjih, predvsem pa se je marca pokazala ranljivost svetovne oskrbne verige, ko se je v Suezu zataknila ladja Evergiven in za 6 dni blokirala Sueški prekop ter povzročila izpade pri dobavah dobrin v skoraj celi Evropi. Dogajanje se je nadaljevalo s protesti proti ukrepom za zajezitev epidemije po celem svetu, vrnitvijo Talibanov na oblast v Afganistanu (in posledično ponovno s številnimi begunci, ki bežijo iz te države), ter neuspešnim obvladovanjem podnebnih sprememb, kjer se spet samo ogromno govori in malo realizira. Tako kot že leta 2020 je bilo tudi letošnje leto v znamenju številnih naravnih nesreč - obsežni požari na eni strani in obsežne poplave na drugi, kar nam lahko nakazuje na to, da smo že skorajda prepozni za spremembe. Svetovno dogajanje zaznamujejo tudi številni diplomatski zapleti ter merjenje moči med ZDA in Rusijo. So se pa v 2021 zgodili tudi številni zanimivi znanstevni dosežki - tako je februarja na Marsu pristal rover Perseverance, ki je s seboj ponesel na rdeči planet tudi helikopterček Ingenuity. Le-ta je aprila tudi opravil prvi polet.

vir

Je pa bilo leto 2021 posebno tudi na osebnem področju. Po šestih letih premora sem ponovno obudil ta blog, da je presegel pet objav, ki niso ravno potopis ali predstavitev aplikacij. Tekom epidemije sem se (tudi po nekaj letih premora) ponovno zbrcal in začel hoditi v hribe ter opravil številne čudovite vzpone - tokrat ne samo po slovenskih gorah, temveč tudi v Dolomitih. Hribolazenje sem februarja nadgradil tudi s feratarstvom, ki me je v sekundi zasvojilo, konec leta pa sem se začel ukvarjati tudi s športnim plezanjem. Kot sem že omenil, sem se avgusta odpravil tudi v Dolomite in dosegel nov mejnik najvišjega vzpona - 3.244 m visoko Tofano di Mezzo. Seveda tudi potapljanje ni manjkalo, čeprav imam letos zabeležena le dva potopa na Rabu. Nekoliko več sem se začel ukvarjati tudi s snemanjem in montažo videov, predvsem feratarskih, pa tudi "letalskih", saj sem v letošnjem letu začel tudi snemati videe z dronom.

Vrh Tofane di Mezzo

V letošnjem letu sem tudi spoznal, da se moram več posvečati sam sebi ter notranjemu miru, našel sem si hobije, ki mi pri tem pomagajo, predvsem pa sem iz življenja odstranil osebe, ki so mi povzročale stres in slabo voljo (ter na drugi strani spoznal osebe, s katerimi uživam vsako sekundo preživetega časa), predvsem pa sem se prenehal (vsaj poskušam) obremenjevati za stvari, na katere nimam vpliva. Ko gledam nazaj, lahko rečem, da so cilji za 2021 bili doseženi ter na nekaj področjih tudi preseženi. 

Kaj nam prinaša leto 2022 ne ve nihče, vsekakor pa si upam trditi, da ne bo enostavno. V Sloveniji nas čakajo državnozborske volitve, za katere verjetno nihče ne upa napovedati rezultata in delitve sedežev v DZ. Na globalni ravni nas zagotovo čakajo podražitve na vseh področjih, poleg tega se lahko pričakuje zaostritve odnosov med velesilami. A pustimo prihodnost trenutno ob strani - v zadnjih dneh tega leta je priložnost, da se vsi ozremo vase, poiščemo pravega sebe, predvsem pa, da se spočijemo od napornega leta ter si naberemo moči za novo. 

Vsem bralcem (pa tudi ostalim, ki tega bloga še niso našli) želim zdravo, srečno in uspešno leto 2022. Naj bo tako, kot si ga želite imeti!

vir

Droni in kar leti po zraku

Pred dnevi smo imeli na Twitterju zanimivo debato o uporabi dronov za zasebno (neprofesionalno) rabo, pa sem se (kot že mnogokrat) odločil, da napišem eno objavo o dronih, kakšna je ureditev danes in kam bomo mogoče enkrat v prihodnosti zajadrali.

vir

Droni, oziroma brezpilotni letalniki so v zadnjh letih postali precej popularni med vsemi generacijami. Če so bili včasih dostopni samo večjim podjetjem, obrabnim in varnostnim silam, so danes zaradi svoje majhnosti, nizke teže ter tudi sorazmerno nizke cene dostopni praktično vsem. Vsi delujejo na enak način - s štirimi propelerji ustvarjajo navpični potisk, ki povzroči vzlet drona, krmilijo pa se na daljavo. V grobem jih ločimo na drone za notranjo in zunanjo rabo - med njimi je glavna razlika velikost ter moč motorja ter oprema - razlika pa je tudi v pravni ureditvi. Med tem, ko direktive EASA (Evropske agnecije za varnost letalstva) urejajo letenje samo na prostem, za letenje v zaprtih prostorih ni omejitev (seveda pa zdrava pamet in fizične ovire jasno dajo vedeti, kje se ne sme leteti). Droni so vsekakor zelo uporabni za različne vrste - od zabave in zračnih posnetkov, do prevoza pošiljk ter nadzore v območjih, kjer bi bil prevelik riziko za ljudi. Je pa vsekakor prav, da imamo regulative, ki urejajo zračni promet dronov, da se čim bolj zmanjša nevarnosti, ki nastanejo ob nepravilnem upravljanju.

vir

Danes na območju EU veljajo Uredbe iz leta 2019 (2019/947 in 2019/945), ki definirajo različne tipe dronov, določajo njihovo uporabo in omejitve. V detajle se na tem mestu ne bom spuščal, so pa uredbe dobrodošla sprememba na področju ureditve upravljanja dronov. V grobem velja pravilo: kupi - registriraj - izobrazi se - leti, kar pomeni, da moramo dron (vzletna masa >250 g ali da vsebuje kamero) po nakupu registrirati pri lokalni agenciji za civilno letalstvo. Ob registraciji operator (lastnik drona) prejme certifikat, ki velja 3 leta. Usposabljanje je priporočeno za vse pilote dronov, obvezno pa je za pilote dronov z vzletno maso >250 g. V spletnem usposabljanju se spoznamo s pravili, ki veljajo v zračnem promeru, omejitvami, fizikalnimi pojavi pri letenju in podobnim, kar nam pride pri upravljanju lahko precej v pomoč.

Kategorije A1 - A3 in lastnosti dronov (vir)

Generalno veljajo pravila, da maksimalna višina letenja 120 m nad vzletiščem, ne letimo na omejenih območjih (letališča, vojaška območja, Triglavski narodni park ter pozidana območja), nad množico ljudi (tudi ne nad posamezniki) ter da pred vsakim vzletom opravimo pregled okolice za nevarnosti in ljudi, predvsem pa da opravimo pregled drona. Pri odločitvi, ali bomo vzleteli ali ne je pomebno tudi upoštevati vremenske razmere in veter. Seveda pa varno letenje prinese samo praksa.

omejena območja za letenje - vir

V debati pa smo hitro zašli tudi na prihodnost - kaj nam prinaša in kakšne oblike transporta lahko pričakujemo. Vsekakor so "kvadrokopterji" (vozila s štirimi propelerji, v nadaljevanju bodo vseeno droni) lahko ena od rešitev prenatrpanih cest in povečevanja prometa tekom let. A tudi zračni prostor je (čeprav se nam ne zdi) omejen in obstaja možnost hudih težav, če se ne bo sprejelo strogih pravil ter tudi rednih usposabljanj pilotov. Objestnost voznikov je vedno večji problem na cestah in če to prenesemo v zračni prostor si lahko hitro predstavljamo kaos, ki bi lahko nastal. V primeru nesreča pa se moramo zavedati tudi škode in morebitnih žrtev na tleh in ne samo med neposrednimi udeleženci - letalci. Je pa na drugi strani res, da je možnost avtonomnih vozil v zraku veliko večja in z manjšim tveganjem, kot na cestah. Avtonomno letenje se že razvija na letalih, tako naprimer obstaja sistem preprečevanje trka (TCAS), tehnologije avtonomnega vzletanja in pristajanja pa so pri Airbus-u tudi že v testnih fazah. Vse to lahko nadgradimo še z medsebojno komunikacijo dronov, in varnost se lahko precej hitro izboljša. Seveda je pri tem tudi vprašanje odgovornosti, kdo bo kriv v primeru nesreče ter kako bodo potekala preiskovanja. 

Prihodnost za transport? vir

Droni so vsekakor koristni in uporabni tako za zabavo kot za profesionalno rabo. EU regulative ter lokalni predpisi so sicer na prvi pogled zelo restriktivni, a ko pomislimo na število dronov ter nevarnosti, ki z njihovo uporabo prežijo na ostale udeležence zračnega prostora je jasno, da je bila pravna ureditev še kako potrebna. Prepovedovanje dronov v zasebne namene (zabavo), ni potrebna, bi pa bil potreben nadzor nad uporabo dronov posameznikov, ki ravnajo v nasprotju z določili in v nasprotju z zdravo pametjo ter ustvarjajo prelete na območjih z omejitvami. Kako pa bo v prihodnosti, kakšna pravila bodo veljala in s kakšnimi letalniki bomo potovali pa bo povedal samo čas.

Optimizacija poslovanja - mit ali resničnost?

Zgornji naslov morda deluje malo provokativen, saj vsi, ki delamo v zasebnem sektorju (in nekatere izjeme v javnem), vemo, da optimizacija procesov in poslovanja še presneto dobro obstaja. A vendar, ko opazujem procese nekaterih podjetij in organizacij, se upravičeno začnemo spraševati, če niso ostala v kakšnem preteklem obdobju.

K pisanju te objave me je spodbudila nedavna objava na LinkedIn-u o delovanju Pošte Slovenija, ko sem ugotovil, da nisem edini, ki opaža pomanjkljivosti njihovega poslovanja. Ko sem prebral še kolumno Mihe Mazzinija, pa mi je bilo sploh jasno, da je Pošta ostala v obdobju pred razvojem informacijskih tehnologij. Kakorkoli, v objavi sem dotaknil dveh organizacij, ki kar vpijeta po novih procesih, čeprav je tovrstnih v Sloveniji še mnogo.

vir

Pošta Slovenija

Začel bom pri zgoraj omenjeni Pošti. Vsem nam je jasno, da je Pošti v zadnjih letih (sploh pred pandemijo) promet z naslova pisemskih pošiljk upadal in da so posledično iskali nove rešitve povečanja dohodkov. Tako so se usmerili v maloprodajo - danes bomo v poslovalnici prej lahko kupili čistilo za pečico kot pa kuverto ali znamko. A težava je drugje, pri prodaji so pozabili na njihovo primarno dejavnost - prenos pošiljk. Promet je še vedno upadal, pošta je "optimizirala" delovanje tako, da je zapirala poslovalnice oziroma krajšala delovni čas ter odpuščala, pri tem pa je pozabljala na svoje uporabnike. To se je najbolj pokazalo pred novim letom, ko je bila večina primorana naročevati novoletna darila preko spleta, in je vse skupaj povzročilo kolaps dostav in poslovanja, vse skupaj pa je rezultiralo v neskončnih vrstah pred poslovalnicami (vanje je tako ali tako lahko vstopilo le nekaj ljudi naenkrat). Pojavila se je še ena težava - večina pošt je odprta do 18. ure, vstop na pošto po koncu delovnega časa pa (kot nas opozori obvestilo na vhodu) ni več možno. Pa vzemimo praktičen primer: danes večina firm dela do 16. ali 17. ure., če štejemo še vožnjo do poslovalnice, je ura takoj blizu zaprtja pošte, ko se lahko le obrneš in poskusiš drug dan (ali pa končaš službo prej, da lahko prevzameš pošiljko). Seveda, optimizirati je potrebno delovni čas, a zakaj se ne bi delovnika uredilo po vzoru Upravnih enot - en dan v tednu dela pošta cel dan (ali pa samo popoldanske ure, na primer od 10. ure do večera). 

Gnečo pred poslovalnicami (in v njih) povzročajo tudi poštna okenca, ki si blago rečeno povsem neorganizirana. Na vseh okencih je možno opraviti vse storitve, kot jih ponuja pošta (z izjemo igranja Lota), kar povzroča velike zastoje. Rešitev je zelo enostavna - namensko okence za plačevanje položnic, igranja Lota, stav..., ostala okenca pa zgolj za opravljanje poštnih storitev. Tudi samo prevzemanje pošiljke bi se dalo pohitriti - že s samo povečanjem števila paketomatov in Direct4me mreže.

Da pa se dotaknemo še njihove digitalizacije - če želimo na pošti kaj urediti je potrebno še vedno obrazec poiskati na spletu (ali ga prevzeti v poslovalnici), izpolniti ter prinesti na okence, da ga vnesejo v sistem. Podobno, kot smo pred 10+ leti, ko še ni bilo digitalnih potrdil, za vsako urejanje upravnih zadev odšli na upravno enoto ter tam urejali posle. Razumem, če se bojijo zlorab, a vendar digitalni podpis na dokumentu je enako pravno veljaven kot lastnoročni, varen pa še bolj, saj ga ni mogoče ponarediti. Kar je še večji absurd je to, da Pošta sama izdaja digitalna potrdila, s katerimi očitno pri njih ne moramo urejati ničesar. 

vir

Zdravstveni dom (Ljubljana)

Na srečo nisem veliko na obisku pri zdravnikih, zato situacijo bolj kot ne poznam s pripovedovanja drugih, a dejstvo je vsekakor, da je trenutni sistem naročanja več kot nefunkcionalen. Razlog - medicinske sestre enostavno ne zmorejo vsega dela, saj opravljajo vse - od prevezovanja ran, pobiranja šivov, cepljenja, do izdajanja receptov in napotnic. Pred nekaj tedni sem bil primoran obiskati svojo zdravnico zaradi cepljenja proti klopnemu meningitisu (cepila me je na koncu sestra), in v 15 minutah kos sem bil v ordinaciji je telefon zvonil nepretrgoma, o številu prejetih e-mail sporočil pa raje niti ne pomislim. A ker se je medicinska sestra ukvarjala z mano, enostavno ni mogla sprejeti še vseh sporočil. Seveda to ne opravičuje avtomatskega odgovora, ki ga nekateri prejmejo ob odsotnosti zdravnika, da sporočila prejeta izven delovnega časa ne bodo prebrana in odgovorjena, a na drugi strani je tak odnos povsem razumljiv.

Rešitev? Povsem enostavna, ki sicer res nekaj stane, a prepričan sem, da bi Ministrstvo za zdravje, ki rado postavlja strategije za zmanjšanje čakalnih vrst podprlo tak projekt. ZDL bi moral postaviti centralni klicni center, kjer bi operaterji sprejemali klice s celega območja, ki ga ZDL (in ne posamezna enota) pokriva. Sistem bi bil centraliziran - program, ki bi vseboval vse zdravnike, njihove delovne čase, odsotnosti, nadomestne zdravnike itd., operater bi po sprejemu klica samo poiskal ustreznega zdravnika ter določil uro pregleda. Posledično se vsa koordinacija in naročanje prestavi in razbremeni medicinsko osebje, ki bi se lahko ukvarjalo samo še z obravnavo pacientov. Podoben sistem pa bi se zagotovo lahko postavil tudi na nacionalni ravni. 

vir

Seveda vsaka optimizacija poslovanja na začetku predstavja strošek za organizacijo, saj je potrebno (če se do sedaj ni), izvesti številne investicije. A občutek imam, da organizacije marsikdaj raje stagnirajo po principu - če smo delali tako že 100 let, bomo pa še naslednjih 100. Na kratek rok to sicer gre, a težava je v tem, da živimo v zelo konkurenčnem svetu in ne smemo si privoščiti, da bi zaspali. Ko nam stranke enkrat uidejo, jih zlepa ne bomo pridobili nazaj. Organizacijama omenjenima zgoraj, se sicer za izgubo strank ne rabi bati, saj nimata konkurence. A vendar - uporabniki storitev so nezadovoljni, svojo jezo pa stresajo na največkrat nič krive zaposlene. Tu pa se pojavi problem - če bi se vodstveni kader začel zavedati, da organizacijo sestavljajo ljudje - zaposleni, ki postajajo nezadovoljni zaradi stalne jeze uporabnikov in posledično dajejo odpovedi, hkrati pa širijo tudi glas o slabih pogojih dela, ne bodo dobili novih delavcev. In mislim, da vsi vemo, kaj se zgodi, če ni nikogar, ki bi delo opravljal...

vir

Ta objava je sicer verjetno povsem brez pomena, saj se ne bo nič spremenilo. A vendar, če bo nanjo zašel kdo od vodilnih s Pošte Slovenije, Zdravstvenega doma Ljubljana ali pa tudi kakšne druge organizacije - začnite razmišljati o optimizaciji procesov. Kjer ni potrebno ročnega dela, uporabite informacijske tehnologije, ki so danes že zelo napredne. Kjer ni potrebno dvojnega preverjanja (tudi če ste "control freak", ga ne izvajajte. Optimizirajte svoje poslovanje, zaposlenim pa omogočite primerna delovna okolja ter dostojne plače, ki jih lahko dosežete tudi z vidika dviga dobička iz zdaj že optimiziranega poslovanja. Vsi vam bomo hvaležni!

V spomin in opomin

V spomladanskih dneh se v roku malo več kot enega meseca zvrstijo kar številni spominski dogodki in obletnice, ki opozarjajo na grozote ne tako daljne zgodovine. Samo v preteklem tednu so se tako zvrstili trije spominski dnevi (ki sicer niso bili množično medijsko izpostavljeni) - dva na območju bivše Jugoslavije ter en v Izraelu, v prihodnjih tednih pa se bo še obeleževalo dan upora proti okupatorju (dan OF) ter obletnica konca druge svetovne vojne v Evropi 9. maja. Za tiste, ki morda ne veste, o katerih ostalih dneh govorim, kratek pouk zgodovine:

• 5. aprila se obeležuje začetek obleganja Sarajeva leta 1992 med vojno v BiH, v katerem je izgubilo življenje več kot 12.000 prebivalcev, ranjenih je bilo več kot 50.000 ljudi, populacija v Sarajevu pa se je razredčila na 63% predvojnega prebivalstva. Tudi ostala statistika je grozovita - obleganje Sarajeva je v zgodovino zapisano tudi kot eno najdaljših, trajalo je namreč skoraj 4 leta, dnevno je nanj  padlo povprečno 329 granat (največ 2.777), porušenih ali uničenih je bilo okoli 35.000 stavb. 

• 6. aprila se obeležuje napad Nemčije na Beograd leta 1941, ki je vodilo v razmah druge svetovne vojne tudi na tleh nekdanje Jugoslavije. 

• 8. aprila pa se letos je v Izraelu obeleževal dan spomina na holokavst (zaradi hebrejskega koledarja se ta dan premika po aprilu in maju), čeprav ga v Evropi obeležujemo 27. januarja

vir

Ob vseh obletnicah in spominskih dnevih, pogosto poslušamo iste ali podobne stavke, ki se zaključijo skorajda enako - zgodovina je učiteljica, ne smemo dovoliti, da se kaj takega ponovi. Pa se res ne? Pogosto imamo lahko občutek, da politiki "pozabijo" svoje besede v isti sekundi, ko zapustijo prizorišče ter nadaljujejo s svojo politiko in političnimi idejami. Če bi se politiki zavedali pomena svojih izrečenih besed in se jih držali, potem danes ne bi bilo več vojn, oziroma bi se hitreje končale, predvsem pa ne bi bilo več zločinov proti človečnosti. Poleg tega, bi se iz zgodovine lahko naučili prepoznavati dejavnike, ki lahko pripeljejo do podobnih situacij, kot so se zgodile. A seveda, interesi so vedno drugačni... Pri tem ne gre pozabiti, da je v zadnjih letih tudi porast drugačnega interpretiranja, oziroma celo bolje rečeno izkrivljanja zgodovine, ter izkoriščanja proslav za svojo propagando. Ravno to pa je tisto nevarno početje, ki lahko kaj hitro povzroči, da se zgodovina začne ponavljati.

Kaj lahko storimo? Kot prvo, se moramo kot posamezniki uzreti vase predvsem pa da se izobrazimo. Izobrazimo o vsem poteku zgodovine, saj bomo le tako lahko pravočasno zaznavali grožnje ki jih predstavljajo dogodki potvarjanja zgodovine. Predvsem pa, da bomo pravočasno prepoznavali sovraštvo, ki je glavni vzrok do krvavih obračunov. Vedno ko pride do omembe sovraštva, mi v mislih odzvanjajo besede dr. Dragana Petrovca v oddaji intervju, kjer je povedal da je "sovraštvo najbolj povezovalno čustvo. Ne ljubezen, Sovraštvo." ter da se politika tega še preveč dobro zaveda, zato tudi trenutna oblast v Sloveniji temelji na razdiralni in ne povezovalni politiki. Čeprav sem glede slovenske situacije optimist in verjamem, da bomo Slovenci kljub trenutni politiki še vedno ostali dokaj povezani, me še vedno skrbijo dogodki po Evropi.

vir

Evropska unija je umetna tvorba, ki sicer prinaša številne ugodnosti državam članicam, a kljub temu prihaja do notranjih razprtij, kot se tudi do izstopa prve nekdanje članice. V študijskih letih sem slišal razlago, da je EU kot ZDA na evropskih tleh. A žal, sam bolj vidim podobnosti z Jugoslavijo, za katero vsi vemo, kako je končala v zgodovini. V kolikor imamo na kupu 27 držav z različnimi gospodarstvi, nacionalnostmi ter predvsem z različnimi interesi, je konseze težko dosegati. Na srečo, EU-ju to zaenkrat še uspeva, vedar žal je samo še vprašanje časa, koliko časa ji bo to uspevalo. Ko ji ne bo, se lahko zgodovina hitro ponovi...

Na nas je, kako bomo živeli v prihodnosti. Mi smo tisti, ki izbiramo politike (čeprav nas izvoljenci marsikdaj razočarajo) in ki si sami krojimo usodo. In na nas je, da se ob obletnicah, ki so omenjene zamislimo ter se zavedamo posledic, ki so jih povzročile napačne odločitve. Mene na srečo, zgoraj omenjene obletnice niso zaznamovale, a se jih kljub temu vsako leto zavem in spomnim ter malo obnovim znanje zgodovine. In prav bi bilo, da bi se vsak izmed nas zavedal naše zgodovine ter strmel k boljši prihodnosti.

več kot 10.000 obrazov v Judovskem muzeju Berlin (foto: Žiga)

Družba v krizi

Sledeča objava bo nekoliko bolj filozofska, nekaj mojih pogledov, nočnih razmišljanj in tudi kritik na družbo v kateri živimo, politiko in razmere ki vladajo v svetu. Naj že v štartu povem, preden me kdo označi za levičarja ali desničarja - kritika leti tako na desni kot levi pol slovenske politike, kot tudi na določeno razmišljanje "levičarjev" in "desničarjev". Sam namreč določeno dogajanje vedno poskusim pogledati širše in z večih zornih kotov. Objavo bom poskusil pisati čim bolj strukturirano, se bodo pa določeni elementi vsekakor prepletali, morda na trenutke delovali nekoliko zmedeno.

Nekakšen mini povod za pisanje te objave, so bile zadnje objave na blogu Blaž Blog, v katerih sem našel kar veliko podobnega razmišljanja, pa tudi sicer v zadnjem času in ob zadnjem dogajanju kar precej razmišljam, kako smo kot družba popolnoma zavozili.

Samo JA pomeni JA

Začel bom s tematiko, ki je bila aktualna nekaj tednov nazaj in sicer redefinicija kaznivega dejanja posilstva, ki je naletela na številne (negativne) odzive po celotni Sloveniji. Z redefinicijo, bi se namreč spremenila definicija posilstva, in sicer bi se za posilstvo štelo spolni akt, kjer žrtev ni podala izrecnega soglasja (ali verbalno ali z dejanji), pri čemer se obstoj privolitve ne smatra, v kolikor žrtev ni sposobna reči ne. Takoj po napovedani vložitvi sprememb, so se na družabnih omrežjih (sploh na Twitterju) vnele hude polemike določenega pola, kaj to pomeni za "svoboden seks", da se bodo ženske lahko sedaj izmislile, da so bile posiljene in še podobne neumnosti. Kar me je v celotnih "debatah" zmotilo, je bilo, da so redefinicji nasprotovale, predvsem pa imele neprimerne komentarje, številne javno izpostavljene osebe - bivši in trenutni politiki, pri čemer sem se vprašal, iz kje izhaja njihov gnev, predvsem pa, zakaj nasprotovati spremembam, ki bi zaščitile žrtve in bi bil kazenski pregon storilcev lažji. Poleg tega je diskusija o redefiniciji potekala v pravnih in humanitarnih krogih že kar precej let - spomnim se posveta na Fakuteti za varnostne vede, ko smo že leta 2019 imeli predavanja in diskusijo o različnih modelih privolitve in definicije posilstva. Dejstvo je, da je posilstvo v vsakem primeru vedno težko dokazovati, a prioriteta nam mora biti zaščititi žrtev in kaznovati storilca, zato sramotno od prej omenjenih oseb, da si kot "močnejši" spol, sploh drznejo na poniževalen način nasprotovati redefniciji, sploh, ker je model "ja pomeni ja" uspešen v številnih državah.

vir

Položaj žensk in manjšin v družbi

Dogajanje, ki me je na evropski in svetovni ravni precej zmotilo in mi dalo razmišljati v preteklih mesecih, je bilo dogajanje na Poljskem, ko je bil na mizi predlog o skorajda popolni prepovedi splava, s čimer se močno posega v človekove pravice žensk, med drugim pa tudi postavlja ženske v hudo nevarnost ilegalnih splavov. Ne bom razglabljal o tem, kdaj je splav upravičen ali ne, bolj sem začel razmišljati o položaju in pravicah žensk, ki ga imajo v družbi, ter kam vodijo tovrstne odločitve vlad po svetu. Če gledamo površinsko, se nam zdi, da imajo ženske danes ogromno pravic, so uspešne v politiki, gospodarstvu, univerzah. A kljub temu ni vse tako rožnato, kot se zdi na prvi pogled, s čimer pa ne mislim položaja žensk v družbi v drugih kulturah, temveč v zahodni "napredni" civilizaciji. Če pogledamo, ženske zasedajo komaj nekaj odstotkov vodilnih položajev, zelo velikokrat se dogaja, da so za svoje opravljeno delo (enake težavnosti kot moški) plačane manj, kot njihovi moški kolegi, diskriminacija pa se dogaja povsod. Nekateri delodajalci, celo nočejo zaposliti žensk, saj "bodo šle najprej na porodniško, po porodu pa bodo še ostajale doma na bolniških odsotnostih zaradi otrok", nekateri jih zaposlujejo zgolj zaradi ženskih kvot, da se lahko hvalijo s tem. Ženske so v tem pogledu videne kot "strošek" podjetja. Množično nezavedno je v družbi še vedno zastarela miselnost - ženska sodi domov za štedilnik in vzgajat otroke, moški bomo pa delali. In ravno taka miselnost tudi med politiki počasi pripelje do kratenja pravic ženskam.

Pa niso samo ženske na udaru - številne pravice se na enak (tihi) način krati tudi manjšinam. V Sloveniji je na žalost kar stalna praksa določenih političnih, da se pred volitvami začnejo verbalna obračunavanja s pripadniki manjšin - od priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije, Romov, migrantov, LGBTIQ+ skupnosti, pa še koga sem pozabil našteti. Glavna težava je v tem, da nihče (razen NVO in posameznikov) take komunikacije ne obsodi in prepove. Nikoli še namreč slišal predsednika RS ali Vlade, da bi jasno in glasno nasprotovala tovrstni komunikaciji, ter dala tovrstnim skrajnežem jasno vedeti, da se take komunikacije v Sloveniji ne bomo posluževali. 

vir

Razdiralna in mrtva politika

Politika v Sloveniji, pa tudi v svetu je v hudi krizi, ki pa se je nakazovala že zadnjih nekaj let. Dogajanje v svetu in Evropi - nepriznavanje volitev pri poražencih, krepitev skrajne desnice, državni udari, nepriznavanje institucij EU, vse to nakazuje na hudo politično krizo in nestabilnost sistemov. 

V Sloveniji imamo resen problem s politiko in političnimi strankami saj stabilne koalicije nismo spodobni sestaviti že vrsto let. Desnica je sicer nekoliko stabilna, vendar na volitvah težko da dobi dovolj glasov za sestavo koalicije, levica pa... Tu se stranke ustanavljajo pa čez nekaj mesecev (let) razpadejo in se isti politiki združijo pod drugim imenom, ustanovi se nova stranka, ki poskusi pobrati večino levih glasov, a na koncu ji koalicije vseeno ne uspe sestaviti. Bi se pa lahko marsikaj naučili z desnice - naredi eno močno stranko, nikakor pa ne imeti mnogo razdrobljenih strank, ki na koncu vsaka vleče na svojo stran, ko pa se ji ne ustreže, se zatrmari kot majhen otrok, zagrozi z izstopom iz koalicije ali pa celo izstopi in povzroči morebitno politično krizo. Take politične igre, povzročajo narodu samo preglavice, škodo in povečujejo nezaupanje v politiko.

Kar na slovenskem političnem parketu resnično manjka je komunikacija ter prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja. Vsakič znova poslušamo raznorazne izgovore, da tega niso storili, da ni nič dokazano, da so "reševali življenja"... Razumem, da je sedeti na poslanskem/vladnem sedežu zelo udobno, a v prvi vrsti je potrebno imeti integriteto in odgovarjati za svoje napake. S tem lahko konec koncev rešiš tudi sebe na naslednjih volitvah, saj bodo volilci videli, da imaš neko čast in ti bodo lažje zaupali. Žal je tudi tako, da tu ni razlik po političnih opcijah, tako da nimata nobena od obeh strani pravice pametovati o delovanju druge.

Težava je tudi v neobsojanju sovražnega govora v politiki, ki pa ima v Sloveniji že dolgo zgodovino. Ker se skozi zgodovino politike, sovražni govor ni nikoli obsodil, je postalo kar nek standard, da se ga uporablja na skorajda vsakodnevni bazi. In ker iz zgodovine ni bilo obsodbe, se danes politiki, ki uporabljajo sovražni govor, ob opozorilih in obsodbah, sklicujejo na svobodo govora. S tem pa nevarno posegajo v drug vidik človekovih pravic in svoboščin. Če povzamem dr. Petrovca iz intervjuja: Sovraštvo je najbolj povezovalno čustvo, česar se politika dobro zaveda in zato na tem gradi. A na žalost ravno tako početje samo še povečuje politično in družbeno krizo.

Glede na dogodke v zadnjem letu, ko je v porastu evidentna razdiralna politika in nespoštovanje državnih in mednarodnih institucij, lahko opazimo, da nam resnično manjka institut, ki bi lahko tovrstno politiko omejil. Kot tudi institut, da če podpora vladi pade pod določen odstotek, mora taka vlada odstopiti, saj ne uživa zaupanja javnosti. Kar pa je še posebej moteče, je to, da oseba, ki bi lahko obsodila tovrstno početje mirno sedi tiho in se slika po Instagramu. Takega početja si v moderni demokraciji ne bi smeli dopustiti.

 

vir

Skrb in sočut do sočloveka

Trenutna epidemija, v kateri se nahajamo, je pri ljudeh in družbi pokazala tiste prave obraze - ignoranca, sebičnost, sovražnost, a na srečo tudi pozitivne obraze - pomoč soljudem. Pa da se najprej dotaknem negativnih.

Iz začetka epidemije se spomnim prizorov iz trgovin, ko so ljudje dobesedno izropali police ter si delali zaloge hrane in wc papirja doma. Razumem, bilo je za nas nekaj neobičajnega, sploh ker je današnja potrošniška družba naravnana tako, da ne znamo biti samooskrbni. A tu se je pojavil še en vidik - sebičnost. Samo da bom jaz imel 25 paketov wc papirja, za ostale me ne zanima. Ne bom pozabil fotografij in videov medicinskega osebja iz Velike Britanije (pa tudi iz drugih držav - na tem mestu: hvala vam), ki je delalo po 12+ ur na izmeno v skafandrih, ko pa so zvečer končno lahko slekli skafandre in odšli v trgovino, da bi si kupili vsaj večerjo in zajtrk, so obstali pred praznimi policami. Pa to ni bilo samo zdravstveno osebje, temveč tudi upokojenci in ostale službe kritične infrastrukture. Kriza nas je res pokazala v tisti pravi luči - kakšen je človek v resnici. Ignoranca pa se ne kaže samo v množičnem nakupovanju, temveč tudi v odnosu do spoštovanja (samo)zaščitnih ukrepov, ki so predpisani. Tokrat še pustimo ob strani način komunikacije ter tudi upravičenost nekaterih ukrepov, ki bi lahko v Sloveniji bil boljši, temveč odnos ljudi do njihovega spoštovanja že od prvega dne. Določen procent ljudi je, ki se ukrepov drži, zelo velik pa je del ljudi, ki so jim ukrepi nujno zlo in jih bodo raje kršili, kot pa da bi malo potrpeli. Nespoštovanje, se je pokazalo predvsem v 2. valu in se bo zagotovo tudi v 3., to pa nam bo samo podaljševalo stanje, kakršnega imamo že od oktobra. Vsekakor smo vsi že utrujeni od omejitev gibanja, nošnje mask, razkuževanja, a vendar, manj ljudi, kot bo ukrepe spoštovalo dalj časa bodo le-ti trajali. Ignoranca se kaže v tem, da se ljudje še vedno družijo in imajo privat zabave doma, da se še vedno obiskujejo, potem pa se čudijo, zakaj je dnevno število okuženih tako visoko (ob tem spet pustimo ob strani dejstvo, da so lahko številke zmanipulirane) in zakaj ukrepi še kar trajajo. Ljudje smo očitno preveč razvajeni in se nismo pod nobenim pogojem pripravljeni odpovedati ugodju...

vir

Ekološka kriza in okoljevarstvo

Ko že ravno govorimo o razvajenosti in ugodju - en od vidikov kako želimo ljudje lagodno živeti so tudi naši odpadki. Že samo če pogledamo, da povprečni državljan zavže preko 80 kg hrane tekom leta, nam je jasno, da smo postali resnično razvajena bitja. A težava pri odpadkih je še nekje drugje - danes je večino dobrin, ki jih kupujemo, pakiranih v plastični embalaži za enkratno uporabo. Tu, priznam, tudi sam pripomorem k temu, a v veliki meri zato, ker enostavno drugačnih pakiranj v trgovini ne dobiš. Seveda, bi lahko krivdo zvalili na proizvajalce - zakaj pa se pakira v plastiko, a zgodbo vodimo mi - potrošniki. Ker tudi sam delam na področju embalaže v multinacionalki, lahko povem, da  v našem podjetju konstantno iščemo iniciative, kako zmanjšati porabo plastike, a vedno je v ozadju misel na to - kako bodo potrošniki odreagirali na spremembo. Tu se sicer pojavlja razlika med mlajšimi in starejšimi generacijami - mlajši s(m)o bolj ozaveščeni in bolj trajnostno naravnani. A vendar, če dam smo primer v industriji pijač - v Sloveniji se največji delež pijače proda v pločevnikah, ki so narejene v princip - uporabi in zavrži. Če se samo zapeljemo malo severneje, se situacija spremeni - embalaža postanejo vračljive steklenice, torej, na nas je, katero vrsto embalaže bomo uporabljali. V kolikor pa že uporabljamo plastično embalažo, poskrbimo, da jo pravilno zavržemo in recikliramo. Tu se mi sicer takoj spet poraja vprašanje, zakaj v Sloveniji še nimamo depozitnega sistema za embalažo, kot ga pozajo v Nemčiji. Ob nakupu plastenke vode, se sicer res zaračuna še depozit, vendar se le-tega dobi vrnjenega, ko se plastenko vrne v trgovino. To je način, s katerim se poskrbi, da se večino plastenk vrne v reciklažo, pa tudi potrošnik hitro razmisli, kam bo odvrgel embalažo.

Pri okoljevarstvu pa ne morem mimo določenih kontradiktornostih, ki jih delijo razne okoljevarstvene organizacije na področju obnovljivih virov energije. Vsakič, ko se začne pogovarjati o postavitvi elektrarn na obnovljive vire - hidro, vetrne, sončne, se najdejo skupine "okoljevarstvenikov" pa tudi civilne iniciative, ki temu nasprotujejo. Pri hidroelektrarnah jih motijo jezovi in (morebitno) uničenje obrečnega življenja, pri vetrnih nekatere moti hrup, ki ga povzročajo, spet druge, to, da tam letijo ptiči, metulji... Vsem pa je skupna ena stvar - elektriko z veseljem uporabljajo. Dejstvo je, da se poraba električne energije v zadnjih letih povečuje in da je posledično potrebno zadostiti povpraševanju. Z obstoječemi kapacitetami, ki jih imamo, je to težko izvedljivo, nikakor pa si nihče izmed nas ne želi izgradnje še kakšnega bloka termoelektrarne. Če se spet ozremo samo čez mejo - lahko vidimo postavljenih kar veliko vetrnih elektrarn in upam si trditi, da so se živali pa tudi ljudje, ki bivajo v okolici s tem sprijaznili. Lahko pa zastavimo tudi drugače - kdor se ne strinja s postavitvijo elektrarn na obnovljive vire, naj poskusi en mesec živeti popolnoma brez elektrike. Vsekakor bi bil to tudi zanimiv družbeni eksperiment.

vir

Ranljivost oskrbne verige

Epidemija nam je pokazala, kako hitro so lahko dobave dobrin, ki jih imamo v normalnih pogojih za samoumevne, hitro ogrožene. To se nam je pokazalo v decembru, ko Pošta Slovenije, ni zmogla dostaviti vseh paketnih pošiljk, kljub temu, da so imeli kar nekaj mesecev pred tem že povečan promet s paketi. Zakaj se niso prilagodili prej in "jih je dogajanje presenetilo", mi ni jasno.

A kljub vsemu, zamude v dostavi poštnih pošiljk končnemu potrošniku še vedno ne predstavlja tako hudega problema, kot ga lahko predstavljajo zamude ali celo izpadi dobav podjetjem. Že znotraj Evrope v zadnjih časih prihaja do rizika izpada dobav surovin in pol izdelkov, a težava na globalni ravni je še nekoliko večja. S selitvijo večino svetovne proizvodnje v Azijo se je tudi večino transporta prestavilo na morje. In ker je Sueški prekop vse od izgradnje do enega tedna nazaj popolnoma služil svojemu namenu, si ni nihče predstavljal, kaj se bi zgodilo, če bi prekop naenkrat postal neprehoden - nihče ni razmišljal o "back up" varianti, ki ne bi potekala okrog Afrike, s tem pa podaljšala čas transporta in močno povečala stroške. No, pred enim tednom, se je pokazalo, kaj pomeni blokada Sueškega prekopa, ko je pred prekopom obstalo za več milijard blaga, od katerega je odvisno evropsko gospodarstvo. Kar je še posebej zanimivo je, da se je že leta 2010/11, ko so v državah severne Afrike potekale vstaje ljudstva govorilo o tveganjih, če bi Suez postal neprehoden. A v 10 letih se ni spremenilo ničesar. Na srečo je tokrat zastoj trajal zgolj en teden (plus še nekaj časa, da se vzpostavi redna plovba) in gospodarstvo ni utrpelo prevelike škode, a ob že tako krhkem gospodarstvu, kot ga imamo sedaj, lahko podobne situacije povzročijo veliko hujše posledice.

vir

Kot je videti iz zgoraj naštetih primerov, smo kot družba že globoko zakorakali v krizo na skorajda vseh področjih - predvsem pa na moralnem. Če temu dodamo še gospodarsko krizo, katere zametki se že kažejo, izrazita pa bo v naslednjih letih, potem se lahko kaj hitro vrnemo skoraj 100 let v preteklost, ko vemo, kakšni so bili povodi in dogodki, ki so sledili v največjo tragedijo 20. stoletja.

Na nas vseh je, da začnemo najprej spreminjati svoje navade, kasneje pa tudi da se začnemo povezovati kot družba in obsojati sovražnosti ter se aktivno udejstvovati v družbi ter jo aktivno spreminjati. Ljudje smo namreč narejeni tako, da imamo vedno občutek, da sami ne moremo spremeniti ničesar, posledično pa čakamo drugega, da začne s spremembami. A vendar, če vsi le čakamo drug drugega, sprememb ne bo. A te so nujno potrebne...

Cepljenje - moj pogled

Pozdravljeni.

Odločitev o pisanju te objave je trajala kar precej dolgo (sploh, ker posegam v trenutno zelo aktualno temo v Sloveniji in svetu in tudi pričakujem marsikateri komentar), vendar na koncu, sem se odločil, da jo vseeno spišem in objavim. Objava je morda nekoliko daljša in bolj kompleksna, saj želim prestaviti zakaj je cepljenje kot tako pomembno. Je pa v objavi prestavljen moj osebni pogled na to tematiko, podprt tudi z nekaj preverljivimi dejstvi.

Vir

Najprej, zakaj je cepljenje pomembno? Enostavna razlaga je - zato, da preprečujemo izbruh bolezni, ki so v preteklosti terjale številne smrtne žrtve, torej predvsem zato, da ščitimo sebe in druge. S precepljenostjo prebivalstva nam je tekom zgodovine uspelo zajeziti širjenje številnih bolezni, vendar kljub temu, to ne pomeni, da smo 100% varni, saj se lahko tudi že "izkoreninjene" bolezni znova pojavijo oziroma so vnešene v naš prostor z območji, kjer se še vedno pojavljajo. Ker smo ljudje (predvsem mlajša populacija) že preko 60 in več let živeli brez epidemij (pri čemer zadnje ne upoštevam), smo pozabili, kakšno grožnjo nam tovrstne bolezni prestavljajo, zato je v zadnjih letih tudi tako velik porast nasprotnikov cepljenja (antivaxerjev). Vmes se najdejo še samooklicani strokovnjaki, ki, zaradi meni nerazumljivih razlogov, dodatno podpihujejo nasprotovanje cepljenju.

Pa vendar, cepiva so preverjena in se uporabljajo že vrsto let. Vsako cepivo, ki se razvija, gre skozi številne faze testiranj, na koncu jih morajo odobriti tudi državni regulatorji (v Sloveniji gre zadeva preko Evropske agencije za zdravila in Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke), kar pomeni, da so varna za uporabo. Potrebno se je tudi zavedati, da je odstotek primerov zapletov po cepljenju zelo nizek (1 na 1000 ali celo 1 na milijon), številne študije (tako proizvajalcev, kot tudi neodvisnih raziskovalcev) pa tudi niso našle povezav med povzročanjem avtizma ali alergij ter cepljenjem. Tudi ostali stranski učinki (pri čemer bolečine v roki dan ali dva po cepljenju ne upoštevam) so zanemarljivi. Kljub temu, se bodo nasprotniki cepljenja še vedno opirali na nepreverjene teorije o škodljivosti cepiv, zato želim, da si vsi, ki dvomite v pomembnost cepljenja, predstavljate sledeči scenarij, pri čemer se boste morali vživeti v nekoliko drugačno vlogo:

Ste najsrečnejši starš na svetu, rodil se vam je otrok, pri katerem pa so žal ugotovili, da zaradi hudih alergijskih reakcij na sestavine cepiva, ne more biti cepljen. S tem se sprijaznete in otroka vpišete v vrtec. V vrtcu se vaš otrok zelo rad igra s prijateljem, čigar starši so hudi nasprotniki cepljenja, saj v tem vidijo svetovno zaroto manipulacije. Prijatelj vašega otroka zboli za boleznijo, ki bi jo lahko preprečili s cepljenjem in posledično okuži tudi vašega otroka. Vaš otrok zaradi hujših zapletov, ki jih bolezen povzroči pristane v bolnišnici na dolgotrajnem zdravljenju, oziroma v najhujšem primeru celo umre.

Znana fotografija dr. Allana Warnerja (1901), levo necepljen otrok z okužbo črnih koz, desno cepljen otrok - virus se ni prenesel na zdravega otroka po zaslugi cepiva (vir)

Nekateri nasprotniki bodo sicer zagovarjali teorijo, da gre pri obveznem cepljenju za poseg v človekove pravice, pri čemer se odpira zanimiv pravni paradoks - ali je večji poseg v človekove pravice, da necepljen (zaradi zdravstvenih razlogov) otrok zboli in ima zaplete, ali je večji poseg, da se pravno uredi obvezno cepljenje. Evropsko sodišče za človekove pravice do sedaj takega primera še ni razsodilo, je pa en sam tak primer v obravnavi. Vsekakor bo zanimivo spremljati razsodbo, saj bo verjetno tudi postavila marsikatere temelje za ureditev zakonodaj po EU.

Dejstvo je, da se vse populacije ne da cepiti zaradi zdravstvenih težav (preobčutljivost na sestavine cepiva - na primer določene beljakovine), vendar v kolikor bi precepljenost populacije padla pod 90-95% (kjer so že upoštevane osebe z zdravstvenimi težavami), bi lahko pričakovali ponovne izbruhe bolezni, ki so že bile izkoreninjene. Tako le dovolj visoka precepljenost omogoča omejitev okužb ter širjenje bolezni - kot se bo tudi zagotovo pokazalo v primeru omejitve bolezni CoVID-19.

Ko že ravno govorimo o virusu SARS-CoV-2, v zadnjih mesecih se pojavlja ogromno napačnih informacij o cepivu in cepljenju - od tega, kako nam s cepljenjem v telo vnašajo nanodelce, do čipiranj in podobnih nebluoz. Ker mi je (sploh v zadnjem času) mikrobiologija in imunologija postala zelo zanimiva in ker me tudi na splošno take stvari zanimajo, sem šel raziskovati, kako deluje novo razvito cepivo Pfeizerja&BioNTech ter Moderne, saj gre za nov princip delovanja. In da še razjasnimo skepticizem glede hitrosti razvoja - to cepivo je lahko bilo tako hitro razvito, ker so se zametki razvoja cepiv proti virusom SARS začeli že ob prvem pojavu v letih 2002 - 2004 (morda se kdo še spomni teh primerov po ZDA).

Kakorkoli, za razliko od konvencionalnih cepiv, kjer se v telo vbrizga oslabljen virus in s tem sproži imunski odziv, se pri cepivih Pfeizerja&BioNTech ter Moderne uporablja tehnologijo mRNA, kar poenostavljeno povedano, nauči naše telo (imunski sistem), kako naj reagira v primeru okužbe. mRNA je molekula RNA, ki je v vseh naših celicah in "vsebuje" navodila za izdelavo proteinov. Cepivo vsebuje mRNA, ki predstavlja zapis za sintezo virusnega proteina S, ki se pri virusu SARS-CoV-2 nahaja na njegovi površini. Ob cepljenju se liposomi (mehurček iz iste snovi, kot so zgrajene naše celice oziroma njihove membrane), zlijejo z membrano celice, s tem pa se mRNA sprosti v citoplazmo. Nukleotidno zaporedje molekule, se nato na ribosomih prevede v virusni "spike protein" (protein S), ki se izrazi na zunanjem delu celične membrane. Imunski sistem protein S prepozna kot tujo beljakovino in se nanj odzove, s čimer se tudi "nauči" pravega odziva za morebitno okužbo, pri čemer se virus uniči, preden bi prišlo do dejanske okužbe. Za bolj podrobno razlago pa priporočam strokovne članke, ki jih najdete na tej povezavi. Mimogrede, za brskanje po znanstvenih člankih res priporočam uporabo Scholar Google iskalnika. Po navodilih proizvajalcev pa moramo biti cepljeni 2x v razmaku enega meseca, da se lahko doseže dolgotrajen imunski odziv, ki naj bi trajal tudi nekaj let (imunski odziv namreč po določenem času upade in ga je potrebno obnoviti).

vir: NIJZ in projekt Imuno

Vsekakor bo cepljenje (proti bolezni CoVID-19) v letu 2021 igralo pomembno vlogo pri zajezitvi epidemije, saj se v zadnjem času kaže, da čredna imunost ni dovolj. Pomembno pa bo tudi v prihodnjih letih in desetletjih, saj lahko pričakujemo nove izbruhe bolezni, saj se v permafrostu (ki se v zadnjih letih tali) nahajajo številni virusi, ki jih ne poznamo, oziroma lahko predvidevamo da so nevarni.

Kot sem omenil zgoraj - objava predstavlja moje lastno mnenje, zakaj je cepljenje pomembno in potrebno. Ne bom zaključil s stavkom - Cepite se, saj bi v tem primeru vsiljeval svoje mnenje in nočem biti tak, kot so nekateri nasprotniki cepljenja, ki po vseh možnih socialnih omežjih "težijo" in "promovirajo" škodljivost cepljenja in te zmerjajo z idiotom, če jim dokažeš nasprotno. A vendar vseeno upam, da bo koga ta objava prepričala, da cepi sebe in svoje otroke ter s tem pripomore k bolj zdravemu okolju, v katerem živimo.